Zaviralci sprememb

V naravi človeka je, da dokler ne čuti ogroženosti, ne reagira. V konzultantstvu smo na to zelo pozorni. V sredinah, kjer prevladuje samozadovoljstvo, je težko kaj spremeniti.

Odpornost na spremembe je izjemno močna. Posamezniki so pripravljeni na dolgo sprenevedanje in predvsem varanje samih sebe. Konzultanti to vemo, zato večkrat predlagamo, da se varnost posameznikom nekoliko zamaje, da se ogroženost nekoliko poveča, da  ljudje odreagirajo. V zdravih sredinah to vedno deluje, ljudje se zganejo in pričnejo delovati. Tistih nekaj posameznikov, ki se ne premaknejo, kasneje izloči dogajanje samo. V kolikor so posamezniki prevelika ovira (pogosto taki, ki so veljali za nepogrešljive), jih je treba izločiti.

Prave ovire za spremembe nastopijo, ko se srečamo s pasivnostjo posameznikov. Na deklarativni ravni so za, dejanja pa jih izdajajo. Večkrat to niso reševalci, ampak ustvarjalci problemov. Včasih jih je težko razkriti. Hujskači in tisti, ki vse dobro pripisujejo sebi in slabo drugim so vidni, tako, da ni problem opraviti z njimi. Težje je s tistimi, ki imajo službo za pavzo med delom doma, športom ali popoldansko dejavnostjo. Takih ni malo. Kako jih motivirati? Takih se ne da, ker njihov interes ni v delu, ampak drugje.

V času načrtovanja sprememb je dobro biti pozoren  na odnos zaposlenih do sprememb. Ker brez kritične mase angažiranih zaposlenih jih je nemogoče izpeljati.

Spremembe so zmeraj vgrajene v novo organiziranost, ki vzpostavlja nove odnose med ljudmi. Vendar lahko zaživijo šele takrat, ko so novi odnosi vgnezdeni. Prav pozornost do zaviralcev sprememb je tista, ki  določa kdaj bodo spremembe uveljavljene.